ZA ZAČETEK ZGODBA O BUGGY-JU:
Kot otrok sem se vedno oziral za sosedovim buggy-jem. Stalna zaposlitev čez nekaj let je pomenila tudi reden finančni prihodek, kar je botrovalo odločitvi o izdelavi buggy-a. V oglasniku sem zasledil buggy-a, potrebnega obnove, in odločitev je padla. Na žalost me je prodajalec M. J. v takratni zagnanosti prinesel naokoli, ogoljufal, in kupil sem “kanto” brez a-esta in dokumentov motorja. To je seveda povzročilo, da sem sprejel novo odločitev: vse od začetka in na novo. Najprej mi je na pomoč priskočil gospod Evstahij Mesojedec z načrtom za krajšanje hroščeve šasije in zagotovilom, da mi bo pomagal pri a-testu. Zahvaliti se moram tudi prijateljem: Silvestru, Davidu, Eriku in pokojnemu Janezu, ki so mi takrat nesebično priskočili na pomoč. Projekt se je vlekel dobra tri leta. Najprej je bilo treba dobiti dobro šasijo, kar mi je uspelo in sem tako tudi karamboliranega hrošča rešil odpada. Nato je bilo potrebno skrajšati šasijo v “z” in “u” obliko, da se jo je zložilo kot Lego kocke. Poliestrsko Karman AHS IMP školjko sem prestavil, dodal bočne dele in jo pripravil na barvanje. Med tem sem si naredil tudi lopo, v kateri se je pod streho malo lažje delalo kot v klavrnem začetnem času, ko sem začel kar na travi … V takratnem času Jugoslavije uporabnih delov ni bilo v izobilju, zato sta mi nabirka in iskanje delov pobrali ogromno časa in denarja. Kreativnost, ideje in fantazija niso nič pomagale, ker, kot pravimo pri nas, “iz dreka ne moreš naredit pišču”. S precej odrekanja sem zadevo spravil na cesto. Trenutek, ko sem samogradnjo prvič peljal na testno vožnjo, ne bo nikoli zbledel. Če se ozrem nazaj, sem s financami, znanjem, prostorom in razpoložljivimi deli takrat naredil delo, s katerim sem zadovoljen; danes bi bil seveda moj projekt 1500 % boljši. Kot VW Hrošč Klub smo se udeležili VW raduno – Trevisio in pobrali tri pokale v skupni uvrstitvi. Edina stvar, ki jo obžalujem, je, da sem se z njim premalo vozil. Vsekakor lepa in dobra življenjska izkušnja.
Montaža aluminijastih platišč na hrošča je zahtevala daljše vijake in ker leta 1989 pri nas, v bivši Jugoslaviji, tega ni bilo tako enostavno dobiti, me je pot zanesla na VW servis v Italiji. Dobil sem podaljšane Audijeve vijake, katere sem tudi drago plačal.
V tolažbo mi je trgovec podaril volkswagnov koledar, na katerem je bila tudi slika rallye-a. Zdaj je bila to ljubezen na prvi pogled. Dejstvo pa je, da sem skoraj dve desetletji kasneje postal lastnik rallye-a, katerega že leta vzdržujem, predelujem in opremljam po lastnem okusu in finančnih zmožnostih. Rallye mi predstavlja avto za užitek in sprostitev v prostem času. Nikoli ni bil in ne bo <i>daily</i>. Zložen je po mojih željah in mojem okusu in vse predelave so narejene tako, da ni nič uničenega in se lahko povrne v tovarniško stanje. Izjave o garažiranosti, poliranih platiščih, ne vožnji po snegu in dežju ter podobne domislice me pustijo mrtvo hladnega. Z avtom se vozim, kadar meni to paše, točno toliko km/h, kolikor meni paše in nič več in nič manj. Svet je velik in odprt. Vsi tisti “jst bi” imajo vse možnosti odprte, da si ga nabavijo in z njim počnejo, kar hočejo in kar jih je volja. Najenostavneje je s tujim k***** po koprivah mlatiti.
Čas pokaže, ali je bila odločitev pravilna ali ne, marsikaj se ni izšlo tako kot sem hotel in bo popravljeno, marsikaj še manjka in bo nabavljeno. Življenje zahteva svoje, zato rallye definitivno ni prvi na stopnici in tudi nikoli ne bo. Pa brez skrbi, tudi prah ga ne bo prekril. Ideje so, vizije tudi. »Vse ob svojem cajtu.«